To delata iz več razlogov:

1. Raznolikost: Priprava lastnih sadik jima omogoča večjo raznolikost vrst, kar je pogosto omejeno pri nakupu sadik od dobaviteljev. S tem, ko sama pridelujeta sadike, lahko izbirata med različnimi vrstami zelenjave in prilagodita izbiro svojim potrebam in lokalnim podnebnim razmeram.
2. Nadzor nad zdravjem: Kupljene certificirane sadike naj bi bile brez bolezni, se pa lahko še vedno pojavijo težave. Priprava lastnih sadik jima omogoča, da spremljata celoten proces rasti in se prepričata, da so rastline zdrave.
3. Prilagoditev lokalnim razmeram: Sadike, ki jih pridelujeta sama, se bolje prilagajajo lokalnim podnebnim razmeram. To povečuje verjetnost uspešne rasti, ko jih presadita na njivo.
4. Ekonomska strategija: Čeprav je lahko priprava lastnih sadik dražja in časovno zahtevnejša, je to strategija, ki se izplača, zlasti pri pridelavi zelenjave, ki prinaša višje dobičke. Sarah in Martin menita, da je za tržno vrtnarjenje pomembno, da imajo nadzor nad raznolikostjo in kakovostjo pridelkov.
5. Organizacija in načrtovanje: Priprava lastnih sadik zahteva dobro organizacijo in načrtovanje, kar jima omogoča, da sadike posadita ob pravem času in pod pravimi pogoji.

Tilen izpostavlja, da nakup sadik prinaša prednosti, kot so hitrejši začetek pridelave, večja začetna odpornost in manjše tveganje neuspeha pri kalitvi. Vendar pa je nakup sadik lahko dražji in možna je tudi manjša kontrola nad pridelavo. Po drugi strani pridelava lastnih sadik omogoča večjo izbiro in nižjo ceno, a zahteva več časa in truda. Tveganje neuspeha pri kalitvi je tudi večje pri lastni pridelavi. Izbira med možnostmi je odvisna od posameznikovih potreb in okoliščin.

Sam ne vzgaja lastnih semen, jih kupuje, tako semena kot sadike preko različnih virov, vključno preko biodinamičnega kmetijstva in projektom semenjalnica, kjer pridobiva določene vrste semen, npr. fižol. Omenja tudi, da je pomembno, da ima direkten odnos s strankami in ne temelji zgolj na certifikatih, kar mu omogoča bolj osebni pristop pri nakupu.

Za vzgojo sadik je pomembno zagotoviti toploto in redno zalivanje.

Boris vzgaja sadike v rastlinjakih, kjer zagotavlja optimalne pogoje za rast, kot so ustrezna temperatura in vlažnost. Pomembno je, da so sadike zaščitene pred vremenskimi vplivi in škodljivci.

Boris za vzgojo sadik uporablja substrat, ki vključuje suh humus, pridobljen iz gnoja.

Direktno v tla seje korenček, pastinak, rdečo peso, fižol, grah in čebulo.

Boris poudarja, da je priporočljivo kupovati certificirana ekološka semena, še posebej, če gre za ekološko pridelavo.

V primeru, da določena sorta ni na voljo kot ekološka, lahko kupi konvencionalna netretirana semena, vendar mora imeti za to odobritev s strani ministrstva za kmetijstvo.

Boris trenutno kupuje vse ekološke sadike pri fakulteti za kmetijstvo, lastne sadike vzgaja le buče, fižol in nekatere okrasne rastline.

Jan kupuje semenski material pri lokalnem pridelovalcu, ki že dolgo časa prideluje svoja semena. Naslednje leto namerava preizkusiti različne sorte, ki jih ponuja ta pridelovalec. Do sedaj je semena naročal tudi pri drugih dobaviteljih, vendar se želi osredotočiti na lokalne vire.

Vzgaja lastne sadike. Težave pa so med drugim, da porabi veliko substrata, ter tudi, da se sooča z izzivi pri kalivosti semen, saj nekatera semena, kot so paprike, imajo lahko nizko kalivost.

Luka uporablja tako semena kot sadike pri pridelavi. Na začetku je večinoma kupoval semena in sam prideloval sadike, da bi se naučil celotnega procesa pridelave, od semena do pridelka. Kasneje je začel naročati sadike iz Italije, kar mu omogoča, da pridobi cenejše in kakovostne sadike, ki jih uporablja za svojo kmetijo.

Npr., uporablja semena za setev korenčkov, rukole in špinače. Korenčke seje zgodaj, običajno okoli februarja ali marca, medtem ko rukolo in špinačo seje v različnih časovnih okvirih, odvisno od sezone.

Med drugim pa npr. za blitvo uporablja sadike, saj je blitva težka za vzgojo iz semen in se raje odloči za sadike, ki jih nabavi. Iz sadik goji pretežno kapusnice in plodovke